Mislim, da jih je precej, ki so danes pametni, kdo sem! O meni je več ali manj, znano vse! Special blog, ki je razburkal domačo javnost in bil temelj histerije Mikstone, se danes končuje. Mislil sem ga že zdavnaj zaključiti, pa sem mu podaljšal obstoj do letnice 2008. Od tu naprej, najbrž ni zanimivih tem, ki bi jih želel opisovati. Življenje, ki sem ga opisoval, zajema obdobje 1991-2008! Čeprav zadnja leta, niso imela več veze z domačo sceno. Sicer pa nisem ne prvi, ne zadnji slovenec, ki je kot pogodbenik delal v Afganistanu in Iraku.
Tudi življenje odvisnika nisem opisoval. Morda bom nekoč zbral pogum in opisal to pot v propad. Pot v prepad se je začela leta 2002. Štiri leta kasneje sem izgubil vse. Ostal sem sam. Brez prijateljev, službe, družine in prihodnosti. Imam štiri otroke, ki so danes v najstniških letih. Otrok in družinskega življenja v blogu nisem omenjal. Iz večih razlogov,ki so upam razumljivi vsem! Propadanje na obroke, skrivanje pred samim seboj in odgovornostmi, ki jih prinaša življenje, postane vsakdanjik odvisnika.
Letos septembra bo minilo pet let. Pet let brez heroina. 5 let ni kratka doba. Meni se zdi drugače. Še vedno se mi zdi, kot bi bilo včeraj. Srečujem iste ljudi, sklanjam pogled in bežim pred vprašanji. Nočem pomisliti na ta čas. Preveč vsega, preveč za eno življenje!
"Strokovnjakom", ki se ukvarjajo z mojih psihološkim profilom, bo zadnji post odprl nova obzorja! Who the fuck is Mitja Kunstelj? Rojen daljnega leta 1970! V neuvrščeni socialistični Jugoslaviji. Nisem se rodil leta 1991 in takrat padel z neba. Rodil sem se staršema, kot nezaželen otrok. Slabih trinajst mesecev za sestro Majo, sem na žalost fotra, prišel na svet. Od takrat naprej sem bil "težava"! Sestra je bila vse, jaz nič. Staršev ne izbiraš sam. Žal!
Delavska družina, kjer je alkohol tekel v potokih. Fotrov hobi je bil boks. Oboževal je Parlova. Ko sem bil star 5 let, je prirejal dvoboje. Nasprotnika jaz in sestra. Ring, dnevna soba. Sestro je učil boksa, na meni. Jaz sem smel samo roke v bran držati. Ona pa je nabijala po meni. Če nisem padel, je pomagal fotr. In ko sem obležal, je sestri zmagoslavno dvigoval roke in se mi rogal. Sestro in njega sem sovražil, odkar vem zase. Mama pa se mi je smilila. Najbrž je iz nemoči vsak dan pila? Ne vem!
Do 8 leta starosti sem močil posteljo. Zaradi tega sem bil stokrat tepen. Ponavadi me je fotr za lase zvlekel iz postelje in me pretepel. Ritual je pospremil z besedami; "prasica poscana, spet si se nažlampal zvečer"! In tako skoraj vsako jutro. Od šestih zvečer nisem smel piti ničesar. Med umivanjem zob sem spil nekaj požirkov, dokler ni idiot tega pogruntal. Če sem se uspel zbuditi pred njim in je bila pižama mokra, sem jo opral v kopalnici, zavijal v suhe brisače in s strahom čakal tirana. Če sem ga že uspel preslepiti, me je zatožila sestra.
"Ati, poscano pižamo je vrgel v stroj". Zvečer je imel drugo! Hvala Maja! In spet batine. Ko sem bil star 8 let, sem nehal močiti posteljo. Vendar fotru nikoli ni zmanjkalo idej, kako se spravljati name. Dom sem doživljal kot ječo groze. Odkar pomnim, sem se vedno s strahom in težkimi koraki vračal domov. Nikoli nisem vedel, kaj me čaka. Vedel pa sem, da nič dobrega.
Če se ni spravljal name, se je na mamo. Sestra pa je bila njegov zlati pudeljček, kar je še danes. Mama je na Žalah. Ko sem bil star 11 let, so naju starši vlekli na sindikalni piknik v Polhov Gradec. Ponoči je pijan fotr, hotel domov. Mame ni našel, zato je mene poslal, naj jo poiščem. Našel sem jo na seniku, na njej pa sodelavec. Za mano je prišel fotr. Nadaljevanje je bila grozljivka, ki je ne bi smel gledati noben otrok tega sveta.
Mene in sestro je zmetal za zadnji sedež Lade, mamo pa spredaj. Do Ljubljane jo je tolkel in nabijal z njeno glavo v armaturo. Avto je bil usran od krvi in njenih las. Sem in tja se je obrnil nazaj in butal še "pasje seme", mene! Doma jo je pred hišo zvlekel iz avta in nadaljeval pretepanje. Mama je pobegnila v najino sobo, midva pa sva držala vrata in kričala. Če takrat ne bi prišla posredovat babica, bi nekdo umrl. Mama mesec dni ni šla iz hiše. Meni pa se je njena razsuta podoba vtisnila v podzavest do danes.
Naslednje leto je mama zaklala fotra. Pred mano. Postavila se je med mano, vrata in njega. Z mesarskim nožem. Ker je napadel vseeno, ga je mama zaštihala. Potem je zavladala panika. Stari se je sesedel, mama je klicala strica, da ga je odpeljal na urgenco. Zašili so ga in odpustili naslednji dan. Policajem je natvezil, da je rezal in sekal "kremenatlce", pa mu je nož spodletel.
Osmi razred je bil čas, ko smo se odločali o vpisu v srednjo šolo. Fotr nas je peljal na večerjo. V gostilno Pri Košcu. Za mizo me je vprašal, kaj razmišljam za naprej. Zinil sem, da bil bil rad policaj in grem zato na informativni dan v Tacen. V hipu je prebledel in ponorel! Zgrabil me je za vrat, mama pa je začela jokati;
"Saj ne bo, Nane, pusti ga".
"Ti bi bil rad policaj, ti ščene smrdljivo, da boš mene ustavljal in jebal v glavo", je fotr povedal svoje mnenje. Na parkirišču gostilne me je zmlatil, da ne bi še kdaj pomislil na takšno poklicno izbiro. Brez ugovarjanja me je vpisal na srednjo šolo za strojništvo, na Aškerčevi. Fotr je pil vsak dan in policaje je jemal kot grožnjo na cesti. Ko sem imel 10 let, so mu pijanemu vzeli izpit. Od takrat naprej so bili policaji, smrtni sovražniki. Najbrž je v svoji pijani betici videl mene v uniformi, kako ga ustavljam?
Starejši sem postajal, manj vpliva je imel name. Nasilje in batine so me utrdile. Kljuboval sem mu na vsakem koraku. Na lastno roko sem se prepisal na Geodezijo. Po končanem prvem letnike strojne, sem vzel indeks in ga odnesel na Kardeljevo ploščad. To je bil povod za naslednji pretep. V šoli so me zasliševali, zakaj sem v modricah in podobne neumnosti. Vendar nikoli nisem jamral ali potožil, kaj se mi dogaja. V meni je naraščal odpor in trma. Hvaležen sem Tonetu Ančniku, prvemu trenerju karateja. Samo tam sem našel mir in moč, da sem prenašal življenje do naslednjega treninga. V nižjih razredih osnovne šole, nisem imel niti kimona. Dve leti, sem kot zadnji revček treniral v kratkih hlačah in spodnji majici. V šestem razredu mi je babica kupila kimono. Fotr, ki je bil proti vsemu, s čimer sem se ukvarjal, jo ni smel videti. Ker bi jo uničil. Zato sem vedno po treningu pustil torbo pod stopnicami, babi pa je vzela kimono in jo oprala.
Ukvarjanja s košarko, pa nisem tako uspešno prikrival. Ko mi je pred tekmo vzel in razrezal superge, sem bil prestar, da bi ga še gledal. Star sem bil šestnajst in pol. Imel sem punco Mojco. Njen fotr je bil vse, kar moj ni bil. Takrat mi je šel on kupit superge, da sem v ponedeljek zvečer lahko prišel na trening. Domov sem hodil pozno ponoči, ali pa sploh ne. Fotr je grozil s policijo, češ da sem mladoleten in moram biti doma. Razpet med peklom in življenjem, sem dopolnil osemnajst let. Takoj po srednji šoli sem odšel v JLA. Ostalo pa veste.
Večkrat sem razmišljal, naj to napišem ali ne. Mladost in odraščanje je pomemben dejavnik, ki tlakuje naše življenje. Usoda je splet dogodkov, naključij in sreče. Cilj, ki si ga zadaš v življenju, pa dosežeš z voljo in pogumov. Vse druge poti, so "instant" narave. To naj si zapomni sleherni od vas. Življenje živiš, ali pa si statist v svetu drugih. V mojem življenju so vloge oddane. Statisti, ki mi žugajo z nekaj meseci zapora, mi gredo na smeh. Nekaj mesecev zapora? Meni to ne predstavlja nikakršne grožnje. Oddih v okolju, kjer ti obe strani salutirata! Za nekoga drugega, npr. Vasleta, bi nekaj mesecev zapora predstavljalo "final inferno".
Življenje te utrdi, ali pa si zavaljeno mehkužno sranje, ki se boji komarjega pika. Če mene piči komar, ga refleksno počim in razmažem. Refleks je v podzavesti. Ne opazujem komarja in čakam primeren trenutek. Refleksov ne kontroliramo, nas uči medicina. Naj bo ta podatek, vodilo vsem komarjem, ki brenčijo okoli mene.
Mikstone special blog se s tem poslavlja. Hvala za pozornost in nasvidenje kje drugje!
avtor: Mitja Kunstelj
